Pri šoferski mamici, postojanka na Vranskem

Pri šoferski mamici smo preizkušali ponudbo kar nekajkrat v zadnjih mesecih, preden je nastalo to poročilo. Prvič okoli martinovega, ko smo jedli martinovo pojedino z gosko, mlinci in rdečim zeljem ter se posladkali s kostanjevo pito z bučnim žličnikom, peno bele čokolade in omako iz jurke in si ob vsem naštetem obliznili prste. Kasneje pa smo jedli še- zares dobro domačo govejo juho, pa domač narezek s siri  iz okoliških kmetij, sekanico hišne postrvi, vampe in golaž, kosila z "vsakega malo", hišno postrv, čokoladno torto, borovničevo pito in še marsikaj drugega.

Definitivno lahko rečemo, da se pri šoferski mamici trudijo, to je razvidno pri ponudbi in ambientu, pa tudi pri izbiri natakarjev, ki so okretni in za družbo prijetni. Tako da Soferski mamici tudi kakšnega manjšega spodrsljaja ne gre očitati, sploh ker so spodrsljaji redki in ker to ni gostilna kjer boš iskal popolnost.

To je gostilna kjer se lahko dobi družina z vsemi tetami, babicami in otroci vred in kjer bojo vsi zadovoljni, od bolj zahtevnih jedcev, pa do tistih, ki po navadi naročijo dunajca. Izbire je dovolj, raznolikost ne manjka, tudi porcije so ravno prave. Človek se lahko tu ustavi na malici za 6 evrov, na kosilu za 12 evrov ali pa na obilnem obroku po naročilu za 25 evrov.

Torej raznoliko, ne predrago, prijetno in dovolj dobro tudi za zahtevnejše goste.

Hrana: 4/6

Ambient: 4/6

Cena: 4/6

Gostilna pri šoferski mamici

Ločica pri Vranskem 42, Vransko

(ob stari cesti Ljubljana-Celje, pri Vranskem)

Telefon:   
08 3301900
051 365040

Odprto tor-ned od 9h do 22h

Spletna stran:
www.soferskamamica.si

Facebook

Ocene:

Mladina

Rad dobrojem
Siol

Več o tem »

Gostilnica Tiptop, v Zagrebu vse tiptop

Pred koncem tedna dobim obvestilo o načrtovanem romanju v Zagreb, natančneje v sveže odprto švedsko trgovino s pohištvom. Kljub silnemu nasprotovanju avtorja teh vrstic(ki je izgledalo nekako takole: klik) je bil odhod neizbežen. Po neprijetnem nakupovanju v silni gneči, sem tolažbo iskal le v dobrem kosilu, na katerega smo  se odpravili v center Zagreba (priznamo, smo prej preverili, kje naj bi se dobro jedlo).

V bližini Trga bana Jelačića, najdemo gostiln(ic)o Tip-top z nalepko Tripadvisor (Winner 2013 ali nekaj podobnega). Kakorkoli, verjetno dober znak. Notranjost presenetljivo zelo preprosta, brez tiste značilne purgerske šminke (konec koncev še sami zase pravijo, da so gostilnica in ne gostilna). Nudijo troje kosil vsak dan in seveda ponudbo z menija. Četudi smo bili v Zagrebu in ne kje bližje morja, smo bili precej morski. Začeli smo z ribjo juho, nadaljevali z lignjevim golažem in največjim zadetkom dneva- črnimi rezanci s sipo in paškim sirom in zaključili z lahko čokoladno torto.

Brez težav lahko rečemo, da je bila kuhinja, kar se nas tiče brez zgrešene tarče, črni rezanci pa so bili tisti zadetek v sredino. Zadovoljnih želodcev smo počakali račun in po preračunavanju iz kun v evre ugotovili, da nas je kosilo stalo le okoli 10 evrov po osebi. Četudi smo del jedi naročili iz dnevne ponudbe, gre res za nepričakovano všečno razmerje cena-kakovost. To, s čimer se hvalijo pri, v začetku besedila omenjenemu pohištvenem gigantu, torej kakovost za nizko ceno, smo v gostiln(ic)i Tip-top zares tudi dobili.

Hrana: 4/6

Ambient: 3/6

Cena: 5/6

Gostilnica Tiptop
Gundulićeva 18, Zagreb

(Center Zagreba v bližini Trga bana Jelačića )

Telefon:  

+385 1 4830 349

Odprto pon-sob od 7h do 22h

Spletna stran:
Tiptop.hr

Ocene:

Mladina

Več o tem »

Zanimivost: Prekmurska gibanica

Na strani Live Inspire, katere sponzor je Banka Koper, je organizirano tekmovanje za najboljši tradicionalni recept.  Ena od možnih izbir za katero lahko tudi glasujete, ko odločate o najljubšem tradicionalnem receptu je tudi prekmurska gibanica, ki jo zaznamuje okus, zgodovina in simbolni pomen.

Na severovzhodu Slovenije, v Prekmurju se radi pohvalijo s to svojo tradicionalno sladico. Gre za sladko pregreho z bogato tradicijo, saj najstarejši pisni vir seže v leto 1828.  Gibanica je bila v preteklosti na krožnikih le ob najbolj posebnih priložnostih, dvakrat ali trikrat na leto, najpogosteje pa jo je okušal višji sloj. Vendar iz hrane za posebne praznike in jedi, ki jo je mogoče dobiti le v Prekmurju, se v drugi polovici prejšnjega stoletja gibanica razširi nad vso Slovenijo in transformira v sladico za vse sloje in najrazličnejše priložnosti. Še več, prekmurska gibanica, ki je sicer tudi evropsko priznana kot tradicionalna posebnost, postane več kot samo jed, postane tudi slovenski nacionalni simbol, kjer ji, kar se hrane tiče, ob bok lahko postavimo le še kranjsko klobaso. Poleg zgodovinske in simbolne vloge jo na piedestal postavlja njen odličen okus, ki ga sestavlja nadev iz maka, skute, orehov in jabolk, pri čemer je pomembna tudi kvaliteta sestavin. Sestavine so položene v sloje tako, da se vsak sloj ponovi dvakrat. Zaporedje slojev in ponovitev vsakega sloja je pri prekmurski gibanici točno določeno. Prav tako po tradicionalnem receptu, gibanico praviloma spodaj začenja krhko testo, vlečeno testo pa ločuje posamezne sloje nadeva in zaključuje gibanico na vrhu. Za tisto pravo prekmursko gibanico, ki vznemiri brbončice je seveda potrebna tudi natančnost in izkušnje, ki jih premorejo prekmurske mame in babice, spretnost pa se prenaša iz roda v rod.

Več o tem »

Recept: Bogata orehova potica babice Amalije

Izvedel sem, da je na strani Live inspire, katere sponzor je Banka Koper, organizirano tekmovanje za najboljši tradicionalni recept posamezne države. H glasovanju v tem zanimivem kulinaričnem tekmovanju so seveda vabljeni vsi, nekdo pa bo tudi zadel obisk prireditve Expo Milano za dve osebi. Za vse zaintersirane, glasuje se prek Liveinspire Slovenija. Razmišljal sem kakšen recept bi poslal sam in ker raje jem kot kuham, sem se spomnil svoje babice, ki naredi fantastično orehovo potico. Skupaj sva se lotila dela in nastal je recept:

OREHOVA POTICA BABICE AMALIJE

Sestavine:

-1 kg bele moke tip 400
-1 kg orehov
- 10 jajc (bio)
-2 kocki kvasa
-1 rum ekstrakt
-3 vanilje sladkor
-1 pecilni prašek
-2 limoni (bio)
-4dcl kisle smetane
-2dcl sladke smetane
-1/2kg sladkorja
-1 velika žlica soli
-cimet (1 mala žlica)
-mleti klinčki(1/2 male žlice)
-2 dcl mleko
-1/4 kg rozine
-50g maslo

Dan pred peko moko postavimo na toplo mesto. V 2dcl mlačnega mleka damo 2 kocki zdrobljenega kvasa in 2 žlici sladkorja ter vse skupaj zmiksamo. Segreto moko nasujemo v veliko skledo in vanjo vlijemo mešanico mleka in kvasa. Vse skupaj z  mešalcem čim bolje stepemo, ter pustimo vzhajati na toplem, da doseže dvakratno velikost.  Med tem časom pri vseh jajcih ločimo rumenjak in beljak. Rumenjake damo v litrsko posodo za stepanje in dodamo ¼ kg sladkorja, košček masla ter polovico stekleničke rumovega ekstrakta. V večjo posodo z vročo vodo postavimo litrsko posodo z rumenjakovo maso in miksamo dokler se sladkor ne stopi in masa naraste vsaj do polovice posode. Iz prej ločenih beljakov pa naredimo sneg. V vzhajano testo dodamo rumenjakovo maso, žlico soli, en vaniljev sladkor, naribano limono, polovico snega iz beljaka in zamesimo. Mesimo tako dolgo, da gre testo zlahka od sklede in začne spuščati mehurčke. Vse skupaj damo zopet vzhajati do dvakratne velikosti.
Nato se lotimo nadeva. Orehe zmeljemo in v ¾ kg orehov damo dve kisli smetani(4dcl), eno sladko smetano (2dcl),  ¼ kg sladkorja in preostalo polovico snega iz beljakov, dva vaniljeva sladkorja, žličko cimeta, ½ žličke klinčkov, 1 naribano limono in polovica rumovega ekstrakta ter vse skupaj dobro premešamo. Kvašeno testno na tanko razvaljamo in premažemo z orehovim nadevom in potrosimo z v rum namočenimi rozinami ter s ¼ suhih orehov, katere smo prihranili. Nežno zvijemo in damo v pekač, kjer pustimo vzhajati za vsaj dva prsta.
V pečico segreto na 200 stopinj damo pekač, po 15 min znižamo temperaturo na 150 stopinj in pečemo eno uro in potica je končana. Pripravimo krožnike in se s slino v kotičkih ust lotimo hranjenja. Med jedjo s polnimi usti le še zamomljamo: Babi kdaj naslednjič piševa recept.

Več o tem »

Gostilna Mahorčič, uspešna zgodba

Gostilno Mahorčič smo opazili, v domačih kulinaričnih vodnikih, kjer so bili ocenjevalci bolj ali manj navdušeni.  Mahorčič se pojavlja tudi v tujih kulinaričnih vodnikih, poleg tega pa so člani prestižnega gastronomskega združenja JRE.

Glede na vse te pozitivne informacije smo se na poti iz morja kakopak ustavili, da preverimo še sami. Prvi plus smo zabeležili, ko smo se zapeljali skozi simpatično vasico in parkirali na lepo poraščenem s cvetjem obdanem parkirišču. Drugi plus je sledil, ko smo se usedli na lep, prijeten vrt pod trto. Odločili smo se za pet hodni meni in najprej so nas pozdravili z vizualno imitacijo tartufa, skuto v ovoju tartufov in jurčkov. Super ideja, super izvedba in začetek, ki je pričakovanja samo še dvignil. In nadaljevanje je pričakovanja izpolnilo, gosji pršut s kremo blitve, čudoviti domači špinačni rezanci s šparglji in musom iz kozjega sira, fantastični domači ravioli  z omako iz  paprike in s sredico sira Jamar, ki zori 70 metrov pod zemljo, kot že ime pove v kraški jami, močen okus sira. Morda sta nas še najmanj navdušili glavni jedi, račja prsa s pomarančno omako na limoninem pireju ter pečena odojkova krača s praženim krompirjem. Sladici, lešnikov mus  in čokoladni mus v sadnem ovoju pa zaključek kot je potrebno.

Cena za degustacijski meni je 32 evrov, drugače pa se da priti skozi tudi za kakšen evro manj, bistveno pa ne. Je pa razmerje kakovost cena precej na mestu in ne ožemajo. Končna sodba? Ena boljših domačih restavracij, priporočam.

Hrana: 5,5/6

Ambient: 5/6

Cena: 4/6

Gostilna Mahorčič

Rodik 51, Rodik

(izvoz iz avtoceste na Kozini, nato krenete po cesti do Rodika)

Telefon:  

05 6 800 400 ali 041 679 588

Odprto četrtek- nedelja 12h do 22h

Spletna stran:
https://gostilnamahorcic.wordpress.com/

Facebook

Ocene:

Siol
Mladina
Raddobrojem

Tripadvisor

Več o tem »

La Bottega dei sapori, morska eleganca v Piranu

La Bottego dei sapori najdemo na čudoviti lokaciji, na osrednjem trgu najlepšega slovenskega obmorskega mesta Piran. Za teraso si restavracija izposodi, košček trga in ga lepo dopolni z elegantno belo barvo, ki prevladuje za in nad mizo. Svoje dodajo še prelepa živa glasba iz Tartinijeve glasbene šole, ki se nahaja nad restavracijo, sončno poletno popoldne in vrvež starega Pirana, vključno s priletnim gospodom, ki mimoidoče zabava s triki na rolerjih. Na tak dan je res prijetno sedet v restavraciji  La Bottega dei sapori, ki jo lastniki opredelijo kot tipično piransko s kančkom italjanskega in francoskega pridiha. Kaj pa hrana?

Jedilnik je kratek, kar je navadno pozitivno, temelji pa na v glavnem na morski ponudbi, kar je glede na lokacijo seveda super in prav, sploh ker smo gledali instant pice in čevapčiče v sosednji gostilni. Najprej so nas iz kuhinje pozdravili z bakalarjem. Nadaljevali smo s krožnikom ribjih specialitet, ki je vseboval sardele na šavor, hobotnico s paradižnikom in bučkami ter sipo in škamp, vse skupaj na oljčnem olju. Vse skupaj zelo solidno in brez kakšnih pripomb. Nadaljevali smo z dagnji na buzaro pa s klasičnimi testeninami z morskimi sadeži in s posebne omembe vrednimi testeninami s škampi in tartufi, slednje pride dokaj obilno nastrgat, kar kuhar osebno in zraven še pove, da strga največji črni tartuf, ki so ga izkopali v zadnjem času. Pri vseh jedeh se vidi kuharjev podpis predvsem v uporabi klasičnih sestavin brez nepotrebnih dodatkov. Za konec smo se posladkali s poenostavljenim mille foglie ter s čokoladnim suflejem, ki sta bila nepretresljiv, a vseeno zadovoljiv zaključek obeda.

La Bottega dei sapori je dobra restavracija, mogoče manjka še kakšna pika na i, ki bi jo postavila na sam vrh piranske kulinarične ponudbe, kamor po ambientu in lokaciji seveda tudi spada. Vsekakor pa že sedaj ni daleč od tega  in je vredna obiska. Cene so piranske, kar pomeni da je drago, vendar nič kaj dražje od ostalih piranskih gostiln. Računajte na kakšnih 30 evrov po osebi za neko običajno kosilo/večerjo, ob obilnejši jedi pa še kar precej več.

Hrana: 4,5/6

Ambient: 5/6

Cena: 3,5/6

La Bottega dei sapori

Kajuhova 12, Piran

(na Tartinijevem trgu, v središču Pirana)

Telefon:  

059920474

Odprto ponedeljek- nedelja 9h do 23h

Spletna stran:

Facebook

Ocene:

Siol

Tripadvisor

Več o tem »

Kitajska restavracija Honghong 2, Komenda

Nekaj let po osamosvojitvi so se po Sloveniji vzporedno z vzponom kapitalizma, začele širiti kitajske restavracije in nad obojim- kapitalizmom in kitajskimi restavracijami, je sprva vladalo veliko navdušenje. Simbolno bi lahko rekli, da, bolj kot smo spoznavali, kako zanič je kapitalizem, bolj smo ugotavljali, kako zanič so slovenske kitajske restavracije. Hrana v teh restavracijah je bila praviloma precej neizrazita in brez okusa, če pa je okus že imela je bil povsod bolj kot ne enak in nedoločljiv.  

Pa vendar se kot po navadi najdejo izjeme, ki potrjujejo pravilo. Ena takšnih izjem je bila, od leta 1997 delujoča, kitajska restavracija Hong hong v Kamniku. Goste so navduševali z odlično kitajsko hrano pa tudi z ugodnimi cenami, pa še šefica je bila zelo simpatična. Ugled je rastel skozi leta, mnogi so se strinjali, da gre za najboljšo kitajsko restavraciji v državi in skladno s tem so se gostje pripeljali tja na kosilo od blizu in daleč. Obisk je poskrbel, da so se preselili v bližnjo Komendo v precej večji prostor in odprli Hong Hong 2, originalni Hong Hong pa (začasno?) zaprli. Pretirane širitve po navadi niso najboljši znak, kaj pa v tem primeru?

V Hong Hongu 2 smo si najprej privoščili dim sum s kozicami, ki je bil nekoliko zdrizast in brez posebnega okusa in spomladanski zavitek, ki je bil povprečen. Bolje se je odrezala kislo pekoča juha, čeprav se se spominjamo, da je bila v originalnem Hong Hongu še nekoliko boljša. Enako si pozitivno oceno zasluži juha z bambusom in gobami. Pri glavnih jedeh pa tako- pečen riž z jajcem enostaven in okusen, enako rakci z zelenjavo na vroči plošči. Pečeni rezanci s tremi dodatki solidni, a brez resnega presežka, račji chopsui pa je razočaral, saj je bilo meso presušeno. Za konec pa še pečeni sladoled, ki je čisto solidna sladica pa še zabavna je s tistim modrim plamenom.

Pred par leti bi originalni kamniški Hong Hong priporočil brez pomislekov. Sedaj v "dvojki" pa se pozna določen padec kakovosti. Čeprav so (tudi zaradi slabe konkurence) še vedno med najboljšimi kitajskimi restavracijami, pa postajajo bolj industrijsko naravnani in z manj presežka. Pa tudi cene so dvignili, vendar še vedno niso dražji od konkurence. Odvisno kaj jeste, ampak za nek povprečen obrok boste potrebovali okrog 20 evrov po osebi, razen če vzamete kosilo, ki je med 7 in 9 evri.

Hrana: 3,5/6

Ambient: 3/6

Cena: 3,5/6

Hong Hong 2

Moste 56 c, Moste pri Komendi

(pri Komendi v smeri Mengša)

Telefon:  

01 834 34 70

Odprto vsak dan od 12h do 23h

Spletna stran:

www.restavracija-hongkong.si/komenda/

Ocene:

Rad dobrojem

Več o tem »

Krtina D'Ampezzo, italijanska hrana na slovenskem podeželju

Na podeželju, nedaleč od Ljubljane, se je odprla netipična restavracija. Namesto domačih kmečkih jedi, ponujajo klasično italijansko hrano, za štedilnikom se suka šef-  Italijan iz Torina, natakar pa je zgovorni Ukrajinec. Gostov pa je bilo na sončen pomladanski dan toliko, da so napolnili vse mize zunaj in notri. Še dobro da smo rezervirali.

Očitno je nedolgo odprta neklasična restavracija hitro požela simpatije jedcev. Ambient je prijeten in preprost, seveda pa je viden italijanski pridih. Med tem, ko smo pregledovali meni, so nas pozdravili z okusnimi brusketami s paradižnikom, ter s tuno in kapri. Nadaljevali smo z tuninim karpačom, ki je bil odličen, le posteljica s hrenom je bila nekoliko premočna. Pri predjedeh smo poskusili še piemontsko omako iz slanih filetov in česna, ki je bila sama po sebi zelo dobra, le kombinacija s poleg postreženo zelenjavo, se nam je zdela nekoliko nedodelana.

Kot je za pravo italijansko restavracijo značilno je tudi tu pri glavnih jedeh poudarek na testeninah, nekaj malega pa je tudi mesa in rib. Testenine s smetano in šunko so bile solidne, še nekoliko boljše so se nam zdele testenine z dimljeno slanino in paradižnikom pa testenine s tuno in kaprami. Tudi biftek in piščančja rižota s karijem si zaslužita pozitivno oceno. Pri sladicah se nam  panna cotta ni zdela nič posebnega, nas je pa bolj navdušil odličen tiramisu.

Okusna italijanska hrana, prijetno vzdušje in dokaj ugodne cene so razlogi zaradi katerih se v Krtino D' Ampezzo splača priti.

Hrana: 3,5/6

Ambient: 4/6

Cena: 4,5/6

Krtina D' Ampezzo

Imenje 21, Moravče

(Štajerska avtocesta izvoz Lukovica, nato se na napotite v smeri proti Moravčam in v Imenjeh zagledate tablo, ki usmeri do gostilne)

Telefon:  

051 630 631

Odprto sre-sob od 12h do 22h

nedelja 12h-20h
ponedeljek in torek zaprto

Spletna stran:
Krtina-dampezzo.si

Facebook

Ocene:

Siol

Mladina

Več o tem »

Sushimama, najboljši suši pri nas

Na Wolfovi v ljubljanskem centru se nahaja vrhunska japonska restavracija Sushimama. Obvezno jo obiščem enkrat do dvakrat letno in vsakič znova uživam v odličnem sušiju in ostalih japonskih specialitetah. Sushimama je opremljena minimalistično in asketsko, vendar okusno in elegantno z masivnim lesom in klub minimalizmu prostor gostu takoj razkrije, da gre za restavracijo višjega razreda. Pozimi, ko se vrt restavracije ne razteza vzdolž Wolfove je notranjost razmeroma majhna in daje občutek intime, je pa po drugi strani ravno zaradi tega dobro prej poskrbet za rezervacijo.

Pri zadnjem obisku smo si privoščili najprej kuhano špinačo in gobe v sojini omaki, ki nas niso pretirano navdušile, tudi misu juho se da v Ljubljani jesti še kje boljšo, kljub temu pa lahko uvod ocenimo za solidnega. Nato se je začel napad na različne sushije- s tartufi in lososom, z omleto in sezamom, kalifornijski zvitek rakci avokadom in s kaviarjem, okrog obrnjeni hrustljavi sushi zvitki s škampi,pa kombinacija avokado jegulja... Bili smo navdušeni in kar nismo se mogli odločiti kateri sushi je bližje popolnosti. Vrhunsko. S to besedo pa lahko opišemo tudi fantastične sladice- kostanjev sufle  v omaki iz kakija s cimetovo karamelo in karamelnim sladoledom ter mango puding. Zraven se je pil še osvežujoč zeleni ledeni čaj, ki nas kot vse drugo, zmeraj znova navduši.

Sushimama je odlična restavracija, v kateri japonski kuharji poskrbijo, da gost zares uživa v hrani. Verjetno pa gostje malo manj uživajo v cenah, ki jih sicer opravičujejo z dejstvom, da kupujejo samo vrhunske kose mesa in rib. Pa vendar- potrebno je opozorit, da če ravno nimaš preveč polne denarnice, Sushimama ni restavracija za vsak dan, saj je cena po osebi kaj hitro čez trideset ali štirideset evrov in to brez kakšne buteljke vina. Za posebne priložnosti vsekakor obvezen obisk.

Hrana: 5,5/6

Ambient: 5/6

Cena: 2/6

Sushimama

Wolfova ulica 12

(v centru Ljubljane v ulici med Prešernovim in Kongresnim trgom)

Telefon:  

(0)40 70 20 70

Odprto pon-sob od 11.30h do 23h

Spletna stran:
Sushimama.com

Ocene:

Rad dobrojem

Mladina

Več o tem »